Kaj morate vedeti, še preden se odločite za e-izobraževanje

(6 nasvetov za lažjo odločitev)

(Prirejeno po: https://elearningindustry.com/7-top-tips-mature-elearners)

Medtem ko mladina svoje prste suče po računalniški tipkovnici z nadzvočno hitrostjo, jih bliskovito pomika po ekranih na dotik in okolico futuristično zaznava preko vgrajenih kamer v svojih prenosnih napravicah, pa ste vi med tistimi, ki jim niti na kraj pameti ne pade, da bi svoj prosti čas preživljali za napravami, ki vam že tako ali tako vso voljo in energijo posrkajo na delovnem mestu.

In če vas vprašamo, kaj si mislite o izobraževanju, ki bi ga opravili kar od doma izpred vašega osebnega računalnika? Se vam to sliši mamljivo? Prav gotovo bi zmogli.

Preverite, ali vas teh 6 nasvetov prepriča in ste se pripravljeni spustiti v e-pustolovščino:

1.      PREVERITE IZVAJALCA

Preden se za e-izobraževanje sploh odločite, naredite prvo domačo nalogo in preverite podjetje, kakovost njegovega izvajanja, strokovnost predavateljev in avtorjev gradiv ter odziv udeležencev, ki so izobraževanje že opravili. Če vseh informacij ne utegnete pridobiti, pokličite podjetje ali jim pošljite elektronsko sporočilo in poskušajte pridobiti informacije iz prve roke.

2.      SAMODISCIPLINA

Če boste e-izobraževanje opravljali od doma, potem boste potrebovali veliko samodiscipline. Pomagala vam bo, da ostanete osredotočeni. Uredite si prostor, ki bo namenjen samo študiju. Tam naj bodo vsi pripomočki, ki jih potrebujete za učenje, poslušanje, opravljanje nalog, branje in raziskovanje. Določite si čas v dnevu in število ur, ki ga boste posvetili samo študiju, in se ga skušajte držati.

3.      PRILAGODLJIVOST

Večina e-izobraževanj je zasnovana tako, da časovno niste vezani s prisotnostjo v e-učilnici na določen dan in uro. Učenje poteka po vašem lastnem urniku in glede na hitrost pridobivanja znanja. Urnik si oblikujete po svojih navadah, učenje pa lahko opravljate od koderkoli, kjer imate internetno povezavo. Hitrost učenja si lahko izbirate po svoje in tako lahko določite, kdaj boste z izobraževanjem začeli in kdaj pričakujete, da ga boste dokončali.

4.      NAGRADITE SE

E-izobraževanja se lotite po korakih in ne bodite prestrogi do sebe: postavite si realne, uresničljive cilje. A ko jih osvojite, le glejte, da se nagradite. Pa naj bo to prost dan, ki ga otroci preživijo od doma, sprostitev na masaži, kratek oddih za konec tedna ali vaša najljubša čokolada. Nagrajevanje vas bo motiviralo, da bodo cilji prej uresničeni.

5.      PODPORA MENTORJA

Ko se odločite za e-izobraževanje, se pri izvajalcu prepričajte, da vam bo na voljo tudi mentor. Ker je načinov učenja prav toliko kot udeležencev na e-izobraževanju, vsakdo potrebuje individualno podporo. Ta omogoča hitrejši napredek, razumevanje snovi, usmerjanje in motiviranje udeleženca.

6.      PODPORA SKUPINE

Velik del podpore pa se ustvari tudi s skupino, ki obiskuje isti program izvajalca e-izobraževanja. Z njimi si boste lahko izmenjevali informacije, izkušnje in razreševali vprašanja. Obstaja pa tudi velika verjetnost, da boste spletli nove poslovne in prijateljske vezi.

In kar korajžno! E-izobraževanje lahko obogati vaše izkušnje, v vas prebudi motivacijo in vam pomaga odkriti sposobnosti, za katere ste že pozabili, da se skrivajo v vas. 

Tvoja e-diploma ni nobena diploma

(ali zakaj na e-diplomante še vedno gledamo z viška)

Spoznala sem ga na spletu

Ne, to ne bo romantična ljubezenska zgodba o popolni ljubezni na prvi pogled. Opisala vam bom svojo izkušnjo z e-učenjem, s katerim sem že kar nekaj let vsak dan povezana.

Danes ga opazujem z druge strani kot pred leti, ko sem kot študentka prejela klic s fakultete, da prvega e-izpita zaradi neudeležbe na predavanjih ne morem opravljati. Kako se je končalo? Srečno :) Ampak pojdimo lepo od začetka …

Z e-učenjem sem se spoznala, ko sem ravno zaključevala svojo prvo diplomsko nalogo, strast do izobraževanja pa me je gnala naprej. Ravno v tem času sem bila v začetku nosečnosti in me je malo skrbelo, kako bom ob dojenčku in službenih obveznostih lahko nadaljevala študij. Odločitev za on-line študij se mi je zdela več kot logična – čas si bom razporejala sama in svoj urnik kar se da najbolje podredila potrebam novorojenčka in službe.

Soočenje z realnostjo

Slišalo se je sila preprosto, kar se v mojem »optimistično razpoloženem procesorju« večkrat pripeti. Ko pa nastopi realnost, pa je tako ali tako že prepozno. Začela so se predavanja, sledile so vaje, po vajah smo morali izdelati seminarske in projektne naloge, oddajati poročila in pisati vmesne preizkuse znanja. In to, vse našteto, se je dogajalo na tedenski ravni. Vsak teden znova, po štirih tednih pa zaključni izpit in ustno ocenjevanje. Kar dober zalogaj za nekoga, ki si je mislil, da bo »malo spotoma« opravljal še študijske obveznosti.

Ta pogled

Druga diploma je bila trdo prigarana. In vedno me malo pojezi, še bolj pa užalosti, ko ob omembi, da imam »e-diplomo«, v očeh sogovornika vidim tisti prezirljiv pogled in posmehljiv nasmešek. Vendar »e-diploma« ni lahko pridobljen papirček, ki kar pade iz tiskalnika. Je trdo prigaran papir, ki zahteva ogromno časa, dela in samodiscipline. Kako vem? Ker sem imela možnost zaključiti obe vrsti študija – tako klasičnega kot tudi on-line. In če smo lahko pri klasičnem študiju kdaj kakšno predavanje preskočili zaradi "nepremostljivih" obveznosti, kot je na primer nujen postanek na štiriurni kavi, ali kakšen izpit namesto pisali, kar prepisali, tukaj tega heca ni. Vse te počaka in Veliki brat te neprestano gleda.

Prej pleničke prala, kot izpit končala

Celotno študijsko leto sem vse izpite opravljala v rednem roku, le na zadnji izpit letnika sem morala septembra v drugem roku. Žal na prvega nisem uspela, ker sem ravno na dan pisanja zaključnega izpita prvič postala mamica. Zelo sem si želela, da bi vse obveznosti zaključila že pred porodom. Vendar sem na drugi strani naletela na gluha profesorjeva ušesa. Ta spomin me pripelje na novo, zelo pomembno vlogo pri e-izobraževanju – in to je izbira mentorja. O tem, kako odgovorno in ključno vlogo pri e-izobraževanju ima mentor, v katerem od prihodnjih zapisov, do takrat pa si lahko preberete, kakšen je mentorski program pri nas.

Bodite lepo,
Sara

Mentor je ključna oseba za razvoj strokovnjaka

Kako pomemben je mentor v prvih mesecih zaposlitve, zares vemo le tisti, ki smo to izkusili. Sama sem med tistimi srečneži, ki sta jim bila že prvi delovni dan dodeljena dva mentorja. To je bilo toliko bolj pomembno, ker sem se prijavila za delovno mesto, za katero je bila zahtevana moja smer študija ekonomije, zaposlitev pa sem dobila na povsem drugem delovnem mestu. Namesto v prodaji se je moj prvi dan zaposlitve začel na delovnem mestu organizatorja v oddelku za avtomatsko obdelavo podatkov (AOP). Na to delovno mesto nisem bila sprejeta po naključju.

Pred desetletji, v obdobju socializma, smo vsi kandidati s fakultetno izobrazbo v tem podjetju (s 6.000 zaposlenimi) morali opraviti predhodno testiranje pri zunanji instituciji. Ti testi so preverjali splošne sposobnosti kandidata in specifične sposobnosti, ki so potrebne na določenem delovnem mestu. Vključena sta bila tudi osebnostni test in motivacijski vprašalnik. Ker je bilo v tistem času zelo težko dobiti ustrezne kadre za oddelke AOP, je vodja kadrovske službe po drugem razgovoru ocenil, da bi bila morda primerna za to delovno mesto. In kako prav je imel, je potrdilo testiranje.

Od tu naprej pa sta imela odločilno vlogo moja mentorja. Direktorica oddelka je bila moja mentorica za splošne zadeve in za strokovni razvoj, vodja programerjev pa mentor za področje programiranja, ki sem ga iz dna duše sovražila. In še danes imam odpor do programiranja.

S pomočjo slednjega mentorja sem spoznala delo programerjev, saj sem na delovnem mestu, za katero sem se usposabljala, dajala navodila programerjem. In kako naj to učinkovito počnem, če ne razumem, kako poteka njihovo delo?

V splošnem delu sem zelo hitro spoznala, da moram opravljati izključno opravila, ki so »primerna« za moje delovno mesto oziroma za hiter doseg ustrezne strokovne usposobljenosti. Mentorstvo direktorice je pomenilo tudi mesečni pregled opravljenega dela in pogovor o njem. Vsak dan sproti smo evidentirali opravila in eno med njimi je bilo označeno s kodo »čakanje na delo«.

To se je v oddelku, kakršen je bil naš, lahko zgodilo. Vsako opravilo je imelo tudi lastno (standardno) ceno. Ko se je na mojem seznamu znašlo opravilo »kopiranje«, na seznamu naše tajnice pa v istem času »čakanje na delo«, mi je direktorica rekla, da si ta mesec nisem zaslužila že sicer skromne plače, saj se od mene pričakuje vse kaj drugega kot pa kopiranje dokumentov. Česa vsega mi ni povedala … V tem času bi lahko vzela v roke slovar in poiskala strokovne izraze v angleškem jeziku, saj sem se naslednji teden pridružila svetovalcema iz tujine. V tem času nisem prebrala članka, ki bi ga lahko. V tem času bi lahko bila proaktivna in nekaj sprogramirala. Za te besede sem ji še danes hvaležna. Zato sem tu, kjer sem, in delam to, kar znam najbolje.