Ali računovodski standardi zagotavljajo primerljivost izkazov podjetij med seboj

Ali smo še vedno v letu 2008?

Nisem ravno oseba, ki bi hranila članke v papirni obliki za desetletja nazaj, a nekaj jih je vseeno v mojem klasičnem arhivu. Med njimi je članek z naslovom Gospod revizor, kolikšna je vrednost Gorenjske banke?, ki je bil objavljen že davnega leta 2008 v časniku Finance, danes pa ga lahko preberete na njihovi spletni strani. Razlogov za uvrstitev članka v arhiv je kar nekaj. Dva med njimi sta še danes zelo aktualna – vsak zase je dovolj za pisanje.

Prvi razlog je ta, da članek kaže, kako morajo računovodske standarde poznati vsi, ki analizirajo oziroma komentirajo računovodske izkaze. Strokovna javnost bi morala poznati različne metode vrednotenja sredstev (poštena vrednost, nabavna vrednost, nadomestitvena vrednost ...), katerih uporabo računovodski standardi bodisi dopuščajo bodisi zahtevajo ali pa pri nekaterih gospodarskih kategorijah prepovedujejo.

Drugi razlog pa je ta, da je članek povzročil množično »strokovno« komentiranje kakovosti dela revizorjev nasploh in konkretnega revizorja. Strokovne institucije se niso odzvale (tokrat beseda strokovne ni v narekovajih), a bi se morale, da bi odgnale meglo z vprašanja, ki so ga zastavili »profesionalni« novinarji. Tudi sam revizor se ni odzval, in tudi sama bi takrat, kot še aktivna pooblaščena revizorka, v podobni situaciji ravnala enako.

Kaj se je od leta 2008 spremenilo

Ali so računovodski izkazi podjetij danes bolj primerljivi med seboj in ali so računovodski standardi morda poenotili vrednotenje finančnih naložb? Kako je s številnimi drugimi izbirnimi možnostmi, ki jih nudijo standardi? Morda vas bo presenetilo, vendar je bil za nekatere finančne naložbe v zbirki MSRP dodan še en model merjenja – kapitalska metoda.

Ali spremembe na področju računovodenja pomenijo večjo primerljivost računovodskih izkazov

Leto 2016 je za slovensko računovodsko stroko leto pomembnih sprememb.

• V članku z naslovom MSRP ali ne MSRP – to je zdaj vprašanje smo pisali o samem prehodu z uporabe zbirke SRS na uporabo zbirke MSRP, ki ga od določenih podjetij zahtevajo spremembe zakonskih zahtev (ZGD-1) v letošnjem letu. O tem, zakaj toliko sprememb prav v letu 2016, ste že pred enim letom lahko prebrali v članku z naslovom Julij je pomemben za slovensko računovodsko stroko.

• Sledila pa je tudi serija člankov v brezplačnem TFL Glasniku.

Nič pa nismo zapisali o tem, zakaj bi zadnjih deset let lahko poimenovali obdobje sprememb številnih računovodskih standardov – tako v zbirki SRS kot zbirki MSRP.

Če se sprašujete, čemu toliko sprememb, vam lahko odgovorimo zelo hitro. Vsi uporabniki računovodskih poročil si želijo, da bi bili računovodski izkazi podjetij med seboj primerljivi. S pojavom globalizacije bi morali biti izkazi podjetij iz različnih držav med seboj primerljivi, kar pa ni izvedljivo, če v vsaki državi veljajo drugačna pravila računovodenja. Zato sta se tako svet kot Evropa tega vprašanja lotila zelo zelo resno. In kakšni so rezultati?

Svet, Evropa in Slovenija na poti k poenotenju računovodskih izkazov

Začnimo s svetom. Računovodski standardi so poslovni jezik, s katerim podjetja zapišejo in predstavijo poslovne rezultate in finančni položaj vsem, ki te informacije potrebujejo. Zbirka mednarodnih standardov računovodskega poročanja (MSRP) je doživela veliko sprememb zaradi usklajevanja (harmonizacije) z zbirko ameriških računovodskih standardov (US-GAAP). V naslednjih treh letih bodo kot rezultat usklajevanja stopili v veljavo trije računovodski standardi, ki bodo nadomestili večje število danes veljavnih standardov.

Tako kot smo ob velikem številu naravnih jezikov, ki jih posamezni narodi uporabljajo za pogovor, ustvarili umetni – nikogaršnji jezik, esperanto, si tudi stroka na področju računovodenja prizadeva za vsesplošno uporabo zbirke MSRP, ki je prav tako kot esperanto – nikogaršnja last.

Kje smo, lahko razberete iz govorov predsednika Odbora za mednarodne standarde računovodskega poročanja g. Hansa Hoogervorsta, ki so zanimivo branje in urejeno zbrani na spletni strani odbora.

Ker smo ta pogovor začeli z letom 2008, naj vas najprej napotimo na govor iz leta 2012, ki ima krasen uvod, njegova vsebina pa je povezana s člankom iz Financ leta 2008. Predsednik je v govoru, ki ga je imel leto dni po prevzemu funkcije, iskreno priznal, da je bil kljub znanju malo naiven ob prevzemu te funkcije. Zares priporočamo branje.

"Accounting should be the most straightforward of topics for policymakers to deal with. Accounting is mainly about describing the past—to reflect faithfully what has already happened. This should be dull business, better left to ‘bean-counters’. Surely counting beans cannot cause too many problems?" (H. Hoogervorst, 2012)

V uvodu g. Hoogervorst opiše splošno predstavo, ki jo ima poslovni svet o računovodenju – da je računovodenje nekaj enostavnega, saj gre pravzaprav samo za verno zapisovanje dogodkov iz preteklosti, kar naj bi bilo podobno štetju fižolov. Takšna opravila pa so sicer dolgočasna, a prav gotovo pri njih ne more prihajati do težav.

V vsebinskem delu govora pa vas bo presenetilo, kako se g. Hoogervorst (ne pozabite, da je predsednik odbora, ki sprejema standarde) tudi že težko znajde med različnimi modeli vrednotenja. Tako lažje razumemo, da so se tudi novinarji pri Financah malo izgubili.

"First of all, I was struck by the multitude of measurement techniques that both IFRSs and US GAAP prescribe, from historic cost, through value-in-use, to fair value and many shades in between. In all, our standards employ about 20 variants based on historic cost or current value. Because the differences between these techniques are often small, the significance of this apparently large number should not be over dramatised." (H. Hoogervorst, 2012)

No, in štiri leta pozneje smo tam, kjer smo. Še vedno obstajajo in bodo obstajali še naprej različni modeli merjenja finančnih naložb in še mnogo drugih različnih možnosti pri posameznih postavkah, ki jih podjetja sama izbirajo. Trenutno stanje zelo nazorno prikazuje predsednikov letošnji govor. 

Kje je Evropa? Svoja prizadevanja po poenotenju uresničuje s sprejemanjem direktiv. V letu 2013 je bila sprejeta t. i. Računovodska direktiva, ki je po svoji vsebini daleč od računovodskih standardov, zato morajo države članice svoja podrobna računovodska pravila dopolniti s svojimi rešitvami.

In kaj ostane Sloveniji? To najbolje ponazori kar besedilo iz Uvoda v SRS: »Že tretjič prenovljeni SRS-ji temeljijo na Zakonu o gospodarskih družbah in v slovenski pravni red prenašajo vsebino Direktive 2013/34/EU. SRS-ji določajo strokovna pravila računovodenja ter dopolnjujejo in podrobneje opredeljujejo zakonske določbe in opredelitve. So torej pravila stroke, ki zakonsko določena temeljna pravila in zahteve računovodenja podrobneje razčlenjujejo, pojasnjujejo in določajo način njihove uporabe.«

Podrobneje o ureditvi računovodenja v Evropi in Sloveniji pa v katerem od prihodnjih blogov.

Pečečnik o stroških licenc za Las Vegas

Po zaključku svoje profesionalne poti v vlogi pooblaščene revizorke še vedno spremljam letna poročila družb, ki sem jih revidirala. Med njimi ima skupina podjetij Elektronček posebno mesto. Vzroka sta dva. Družba je vedno korak pred drugimi v postavitvi poslovnih modelov, saj temelji na inovativnosti, zato smo se pri reviziji srečevali z okoliščinami, za katere v računovodskih standardih nismo našli enoličnih odgovorov. Zato je bila revizija zame osebno vedno izziv. Drugi vzrok pa je v dejstvu, da je bilo leta 2010 izdano revizorjevo poročilo zadnje, pod katero sem se podpisala s svojim imenom. Mnenje je bilo s pridržki in je pravzaprav šolski primer takega mnenja.

Ne spremljam pa samo letnih poročil revidiranih družb, temveč tudi članke v medijih in druge javno dostopne podatke. Tako kot vse prejšnje intervjuje z »avtorjem« tega uspešnega podjetniškega podjema sem z zanimanjem prebrala tudi tokratnega, objavljenega na spletni strani Siol.net. Intervju je res vreden branja. Pozorno si oglejte tudi videoposnetke. Čeprav je namen tega bloga opozoriti na bolj redek računovodski problem v slovenski praksi, sem se sama iz videoposnetkov spet nekaj naučila o javnem nastopanju.

Mojo pozornost je pritegnila izjava gospoda Pečečnika o stroških licence, katerih zgodovina mi je znana (ne pa tudi končni znesek). V intervjuju novinar navaja, da so licenco pridobivali osem let, stala pa je milijone. Gospod Pečečnik odgovarja: »Približno osem milijonov dolarjev. Denar je šel za odvetnike in za naše zaposlene, ki se ukvarjajo samo z licencami. Glavni stroški pa so bili za potovanja preiskovalcev, ki so iz ZDA hodili v Slovenijo in preiskovali našo zgodovino.«

Tudi revizorji smo imeli srečanja s »preiskovalci zgodovine«, kar je bilo za nas nekaj posebnega. V pogovorih z njimi smo morali dokazati temeljito poznavanje računovodskih podatkov o podjetju in podati mnenje ne le o trenutnem finančnem stanju podjetja, temveč tudi o obetih za prihodnost.

In zdaj izziv za vse računovodje. Kje v izkazih podjetja najdemo te stroške? So vsi ti izdatki v računovodskih izkazih obravnavani kot stroški ali morda kot sredstva ali pa kot njihova kombinacija? Dobri poznavalci računovodskih standardov imate morda že odgovor. Delite ga z drugimi.

Odgovore vpišite v komentar in jih argumentirajte.