.yui3-widget yui3-block-base yui3-block-parent-base sqs-block-html sqs-block html-block {padding:0px; }

nepremičnine

Kaj in kdo določa vrednost nepremičnin v računovodskih izkazih (2. del)

 

Le redka podjetja ne potrebujejo nepremičnin za delovanje. Nepremičnine se pojavljajo v obliki upravnih stavb, skladišč, proizvodnih hal, stanovanj za delavce, nepremičnin za oddajo v najem, zalog in ne nazadnje tudi kot sredstva, namenjena prodaji. Računovodje so tako postavljeni pred izziv iskanja “poštenih” vrednosti. Pri tem so jim v pomoč ocenjevalci vrednosti nepremičnin.

 

Kategorije nepremičnin v bilanci stanja

Opredmetena osnovna sredstva (lastniško rabljene nepremičnine)

Opredmetena osnovna sredstva so opredmetena sredstva, ki:

  1. so v posesti za uporabo pri proizvajanju ali dobavljanju izdelkov ali opravljanju storitev, za dajanje v najem drugim ali za administrativne namene in

  2. se bodo po pričakovanjih uporabljala v več kot enem obdobju.

Standardi dopuščajo dva načina poznejšega načina merjenje knjigovodske vrednosti:

  • pri modelu nabavne vrednosti (stroškov) je knjigovodska vrednost znesek nabavne vrednosti, zmanjšan za akumulirano amortizacijo in oslabitev,

  • pri modelu revaloriziranja je knjigovodska vrednost znesek poštene vrednosti na dan prevrednotenja, zmanjšan za poznejšo amortizacijo in oslabitev, če je pošteno vrednost mogoče zanesljivo izmeriti.

Naložbene nepremičnine

Kadar ima podjetje nepremičnino z namenom dajanja v najem ali za povečanje vrednosti, jo razvrsti med naložbene nepremičnine. Mednje pa uvrsti tudi zemljišča z nedoločeno prihodnjo rabo. Če se raba naložbene nepremičnine spremeni, jo je treba prerazvrstiti.

Denarni tokovi, ki jih naložbena nepremičnina ustvarja, so večinoma neodvisni od drugih sredstev, ki jih sicer ima organizacija. Po tem se naložbena nepremičnina razlikuje od lastniško uporabljane nepremičnine, ki ustvarja denarne tokove v povezavi z drugimi sredstvi.

Za poznejše merjenje se lahko uporablja model poštene vrednosti ali model nabavne vrednosti. Standarda SRS 6 in MRS 40 zahteva, da vsa podjetja merijo pošteno vrednost naložbenih nepremičnin za potrebe merjenja (če podjetje uporablja model poštene vrednosti) ali razkritij (če uporablja model nabavne vrednosti). Med razkritji pri naložbenih nepremičninah le redko zasledimo pošteno vrednost, kar pa predstavlja neskladnost z računovodskimi standardi. 

Nepremičnine kot zaloge

Nepremičnine razvrstijo med zaloge navadno tista podjetja, ki se ukvarjajo z njihovo proizvodnjo za trg ali se z nepremičninskim poslom redno ukvarjajo (nakup nepremičnin za nadaljnjo prodajo). Tovrstne nepremičnine predstavljajo kratkoročna sredstva za razliko od lastniško rabljenih nepremičnin in naložbenih nepremičnin, ki predstavljajo dolgoročna sredstva.

Računovodska standarda SRS 4 in MRS 2 obravnavata zaloge enako. Vsa pravila za slabitev zalog so vsebovana v teh dveh standardih. Velja splošno pravilo, da se zaloge po začetnem pripoznanju merijo po izvirni vrednosti ali čisti iztržljivi vrednosti, in sicer po nižji izmed njiju. To pomeni, da se vrednost zalog nikoli ne poveča nad izvirno vrednostjo.

Čista iztržljiva vrednost je čisti znesek, ki ga podjetje pričakuje od prodaje zalog v okviru rednega poslovanja, in je značilna za podjetje. Poštena vrednost odraža ceno, po kateri bi se izvedla redna transakcija prodaje istih zalog na glavnem (ali najugodnejšem) trgu teh zalog med udeleženci na trgu na datum merjenja. Čista iztržljiva vrednost zalog ni nujno enaka pošteni vrednosti, zmanjšani za stroške prodaje.

Nepremičnine za odtujitev

V okvir SRS je bila v letu 2024 dodana nova, 8. točka z naslovom Nekratkoročna sredstva za prodajo in ustavljeno poslovanje. Gre za prenos rešitev iz MSRP 5 glede razvrščanja in merjenja nefinančnih sredstev oziroma skupine sredstev, katerih vrednosti podjetje ne bo povrnilo z njihovo uporabo, ampak s prodajo.

Za prerazvrstitev v to skupino morajo biti poleg spremembe uporabe sredstva izpolnjeni še nekateri drugi pogoji. Eden od njih je, da mora biti sredstvo na voljo za takojšnjo prodajo v trenutnem stanju, prodaja pa mora biti zelo verjetna. Določen je tudi časovni okvir predvidene prodaje, in sicer 12 mesecev.

Takoj ko nepremičnina izpolnjuje pogoje za prerazvrstitev, je treba ugotoviti njeno pošteno vrednost, zmanjšano za stroške prodaje. Ta vrednost se primerja s knjigovodsko vrednostjo. Če je nižja, se vrednost nepremičnine oslabi v skladu s SRS 17 oziroma MRS 36. Če pa je višja, se v to skupino prenese po knjigovodski vrednosti. Nerealizirani dobički se ne pripoznajo, se pa razkrijejo v pojasnilih k računovodskim izkazom.

Sklepno

Vsaka bilančna kategorija nepremičnin ima svoje zakonitosti merjenja in izkazovanja v računovodskih izkazih. Vrednost enake nepremičnine je lahko različna, na primer treh nadstropij v isti poslovni stavbi. Zaradi različnih namenov uporabe, ki vplivajo na razvrstitev v različne kategorije v bilanci stanja, bo lahko v vsaki kategoriji drugačna.

Računovodski standardi prepuščajo izbiro računovodskih usmeritev poslovodstvu. Tudi Zakon o gospodarskih družbah (ZGD-1) naloži odgovornost za sestavitev letnega poročila poslovodstvu. V praksi so računovodje tisti, ki sestavijo letna poročila. V pomoč pri določanju poštene vrednosti nepremičnin pa so ocenjevalci nepremičnin.

Računovodski izkazi so trditve poslovodstva, ki jih pregleda revizor. Revizor mora biti pri svojem delu neodvisen, enako tudi ocenjevalec. Tako enega kot drugega pri njunem delu zavezuje uporaba mednarodnih standardov – za revizorja so to Mednarodni standardi revidiranja in za ocenjevalca Mednarodni standardi ocenjevanja.

Neodvisnost ocenjevalca nepremičnin in revizorja gotovo ni kršena, če se skupaj s poslovodstvom in računovodjo usedeta za skupno mizo/ekran in se pogovorita o namenu vrednotenja. Pri ocenjevanju za računovodske namene pravila računovodskih standardov prevladajo nad pravili MSOV. Za ocenjevalce vrednosti je torej ključnega pomena, da ustrezno opredelijo, na podlagi katerega računovodskega standarda in za kakšen namen se izvaja ocenitev vrednosti, saj za svoje delo kot pooblaščene osebe nosijo polno odgovornost.

Kaj in kdo določa vrednost nepremičnin v računovodskih izkazih (1. del)

 

Le redka podjetja ne potrebujejo nepremičnin za delovanje. Nepremičnine se pojavljajo v obliki upravnih stavb, skladišč, proizvodnih hal, stanovanj za delavce, nepremičnin za oddajo v najem, zalog in ne nazadnje tudi kot sredstva, namenjena prodaji. Računovodje so tako postavljeni pred izziv iskanja “poštenih” vrednosti. Pri tem so jim v pomoč ocenjevalci vrednosti nepremičnin.

 

Računovodski standardi

Računovodski standardi so pravila stroke, ki določajo pravila za pripoznavanje in odpravo pripoznanja (kdaj v katero gospodarsko kategorijo) in merjenje (po kolikšni vrednosti). V bilanci stanja podjetje izkazuje knjigovodsko vrednost sredstev, ki je odvisna od izbrane računovodske usmeritve.

Slovenska podjetja lahko izbirajo med slovenskimi računovodskimi standardi (SRS) in mednarodnimi standardi računovodskega poročanja (MSRP). Obe zbirki urejata področje nepremičnin enako, če odmislimo člen o načinu prenosa revalorizacijskih rezerv v preneseni poslovni izid.

Računovodski standardi se vse bolj odmikajo od historičnih vrednosti, ki dajejo uporabnikom neuporabne informacije, zato za določene vrste sredstev zahtevajo merjenje po pošteni vrednosti ali pa ga zgolj dopuščajo. Tak primer so tudi nepremičnine.

Za nepremičnine je značilno, da se uporabljajo pri ustvarjanju proizvodov in nudenju storitev tudi več desetletij. Začetni stroški pridobitve nepremičnin se vključijo (usredstvijo) v bilanci stanja ne glede na namen uporabe nepremičnin v obsegu, kot to določa relevanten standard. Knjigovodska vrednost, ki temelji na izvirni vrednosti (nabavni vrednosti), zmanjšani za nabrani popravek vrednosti (amortizacijo), ne daje uporabnih informacij bralcem računovodskih poročil. Standardi kljub temu še vedno dopuščajo takšno merjenje tako za lastniško uporabljene nepremičnine kot za naložbene nepremičnine. Omogočajo pa tudi merjenje po pošteni vrednosti.

Kdo in kdaj ugotavlja “pošteno” vrednost

V nadaljevanju bomo pri posameznih skupinah sredstev pojasnili, katere vrednosti se lahko uporabijo za izkazovanje knjigovodske vrednosti. Poslovodstvo je odgovorno, da izbere računovodsko usmeritev in pozneje poskrbi, da vrednost sredstva po izbrani računovodski usmeritvi ustreza temu, kar standardi zahtevajo. Vse trditve poslovodstva so vezane na datum bilance stanja. Ta je v Sloveniji praviloma 31. 12. v posameznem letu, vendar se poslovno leto lahko zaključi kadarkoli v letu. To pa ne pomeni, da mora biti cenitev opravljena na datum bilance stanja. Pomembno je, da se datum cenitve ne spreminja z leta v leto, ker v tem primeru računovodski izkazi niso več primerljivi s predhodnimi obdobji.

Tako pri opredmetenih osnovnih sredstvih standard navaja, da naj se prevrednotenje izvaja dovolj redno za zagotovitev, da se knjigovodska vrednost ne razlikuje pomembno od tiste, ki bi se določila z uporabo poštene vrednosti na koncu obdobja poročanja. Sredstva, pri katerih se poštena vrednost spreminja precej in nestanovitno, zahtevajo letno prevrednotenje. Sredstva z nepomembnimi spremembami poštene vrednosti bo morda treba prevrednotiti le enkrat na tri ali pet let.

Zakon o revidiranju (Zrev-2) poleg nadzora nad revidiranjem ureja tudi nadzor nad ocenjevanjem. Ta zakon opredeli ocenjevanje vrednosti kot aktivnost, ki jo izvaja pooblaščeni ocenjevalec v skladu s pravili ocenjevanja vrednosti, da bi določil oceno vrednosti podjetja, nepremičnine ali strojev in opreme za računovodsko poročanje ter druge namene ocenjevanja vrednosti. V nadaljevanju tudi opredeli, da je pooblaščeni ocenjevalec vrednosti nepremičnin fizična oseba, ki je pridobila dovoljenje Inštituta za opravljanje nalog pooblaščenega ocenjevalca vrednosti nepremičnin.

MRS 40 in SRS 6,  priporočata, vendar pa od podjetja tega ne zahtevata, da meri pošteno vrednost naložbenih nepremičnin na podlagi ocene vrednosti neodvisnega ocenjevalca vrednosti s priznano in ustrezno strokovno usposobljenostjo ter nedavnimi izkušnjami z lokacijo in kategorijo naložbenih nepremičnin, ki se vrednotijo, pa SRS 6 izrecno uporablja besedno zvezo “pooblaščeni ocenjevalec vrednosti”, pri čemer pa se ne sklicuje na Zrev-2.

Kategorije nepremičnin v bilanci stanja

Podjetje v bilanci stanja prikaže sredstva in obveznosti glede na čas pričakovane unovčitve. Razvrstitev in posledično merjenje opravi tako, da odražata namen (upo)rabe sredstva oziroma obveznosti. Tako uporabniki računovodskih informacij iz strukture bilance stanja lahko ugotovijo finančni položaj podjetja.

Pojem “nepremičnina” v računovodskih standardih ni opredeljen. Nepremičnine v bilanci stanja računovodski standardi razvrščajo v štiri skupine:

  • opredmetena osnovna sredstva

  • naložbene nepremičnine

  • zaloge

  • dolgoročna sredstva, namenjena prodaji

Podjetje razvrsti nepremičnine v bilanci stanja glede na namen njihove uporabe. Če jih uporablja za opravljanje dejavnosti, bodisi so v njej proizvodni prostori bodisi jih uporablja zgolj za administrativne namene (pisarne), jih razvrsti med opredmetena osnovna sredstva, in sicer med zemljišča in zgradbe. Če nepremičnine oddaja v najem ali z njimi povečuje vrednosti naložbe, jih razvrsti med naložbene nepremičnine. Če jih gradi za prodajo na trgu, jih razvrsti med zaloge, če ima trden namen za prodajo, dolgoročna srdstva prerazporedi v skupino za prodajo.

Med uporabo nepremičnine lahko nastopijo nove okoliščine, zaradi katerih je treba nepremičnino prerazvrstiti v drugo skupino. Pri tem, kdaj in po kolikšni vrednosti je nepremičnino treba prerazvrstiti v drugo skupino, je treba upoštevati določbe računovodskih standardov. Razvrstitev vpliva na vrednotenje nepremičnine, izkazano velikost v bilanci stanja ter na pripoznavanje učinkov v izkazu poslovnega izida in izkazu drugega vseobsegajočega donosa.

Poleg področnega standarda, ki ureja neko kategorijo nepremičnin, se pri merjenju vrednosti uporabljata še dva “splošna” standarda, ki ju vsebujeta obe zbirki standardov. Prvi vsebuje napotke za določitev poštene vrednosti za računovodske namene, drugi pa obravnava slabitev.

Pravila za slabitev v okviru MRS 36 in SRS 16 govorijo, da se posamezno slabijo le tista sredstva, ki ustvarjajo samostojne denarne tokove. Če obstaja znamenje, da utegne biti kakšno sredstvo oslabljeno, je treba oceniti njegovo nadomestljivo vrednost. Če nadomestljive vrednosti takega sredstva ni mogoče oceniti, mora podjetje ugotoviti nadomestljivo vrednost denar ustvarjajoče enote, ki ji sredstvo pripada.

Nadomestljivo vrednost za nepremičnine je le redko mogoče ugotoviti za posamezno nepremičnino, saj ne ustvarjajo samostojnih denarnih tokov. Taki primeri so skladiščna ali proizvodna hala, upravna stavba. Je pa to praviloma mogoče pri naložbenih nepremičninah in nepremičninah, ki so namenjene prodaji. Vendar to ne pomeni, da ostale nepremičnine niso samostojen predmet ocenjevanja. Tako ocenjena vrednost se uporablja pri oslabitvi nepremičnin v okviru denar ustvarjajoče enote.

V spodnji preglednici so navedeni računovodski standardi, ki so relevantni za pravilno računovodsko merjenje nepremičnin. Kadar ocenjevalec nepremičnine sprejme naročilo za izvedbo cenitve za računovodske namene, je poznavanje standardov nujno.

 
 

Članek je del prispevka, ki ga je avtorica predstavila na 35. posvetu ‘Poslovanje z nepremičninami’

V drugem delu članka bomo predstavili kategorije nepremičnin ter metode in posebnosti merjenja njihove knjigovodske vrednosti.